Malo je držav, kjer bi 1. november pomenil toliko kot v Sloveniji. Avtoceste so polne, mesta prazna, pokopališča pa dobijo več obiskovalcev v enem dnevu kot sicer v mesecu. Tujci, ki ta dan preživijo pri nas, so pogosto presenečeni: v Nemčiji ali na Nizozemskem je to navaden delovnik, pri nas pa gre za državni praznik in dela prost dan, ki ga praznujejo verni in neverni.
Midva na pokopališčih delava vse leto, a 1. november je drugačen dan. Zato sva zbrala, od kod ta praznik prihaja, kako je dobil današnje ime in zakaj se je pri nas prijel bolj kot kjerkoli v soseščini.
Hortenzija v vintage terakota loncu, spominska poklonitev. Klik za izdelek.
Vsi sveti in verne duše: krščanska korenina
V zahodni krščanski tradiciji je 1. november praznik vseh svetih, dan, ko Cerkev časti vse svetnike, znane in neznane. Po svojem bistvu je to praznik veselja in zmagoslavja, ne žalovanja. Dan spomina na rajne je v resnici 2. november, verne duše, ko se verniki spominjajo vseh umrlih in molijo zanje.
V ljudski praksi sta se oba dneva zlila: ker je bil 1. november praznik in 2. november delovni dan, so ljudje grobove uredili in sveče prižgali že na vse svete. Tako je v večjem delu srednje Evrope, od Poljske do severne Italije, in tako je bilo tudi pri nas že v 19. stoletju.
Dan mrtvih: povojno preimenovanje
Po drugi svetovni vojni je nova oblast praznik vseh svetih ohranila v koledarju, a ga je preimenovala v dan mrtvih in mu dala novo vsebino: postal je dan spomina na padle borce in žrtve vojne, s komemoracijami ob spomenikih. Globoko zakoreninjene navade, obisk groba, cvetje, sveča, pa so ostale nedotaknjene; ljudje so počeli isto kot prej, le praznik se je imenoval drugače. Prav v tem zlitju verske tradicije in državnega praznika je razlog, da je 1. november pri nas preživel vse režime in ostal skupen vsem.
1991: dan spomina na mrtve
Z osamosvojitvijo je Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji leta 1991 praznik določil kot dan spomina na mrtve in ga ohranil kot dela prost dan. Ime je bilo premišljeno izbrano: ni ne versko (vsi sveti) ne ideološko (dan mrtvih), ampak nevtralno in vključujoče. Prvi 1. november v samostojni državi je bil obenem v znamenju spomina na padle v komaj končani vojni za Slovenijo.
Od takrat je ime obstalo. V pogovoru ljudje še vedno rečejo »vsi sveti«, »prvi november« ali, zlasti starejši, »dan mrtvih«, uradno pa je to dan spomina na mrtve.
Zakaj je pri nas ta dan tako velik
Zgodovinarji in etnologi navajajo več razlogov, ki se med sabo dopolnjujejo:
- Dela prost dan. V Avstriji in na Hrvaškem je 1. november tudi praznik, v Nemčiji le v nekaterih deželah, na Nizozemskem ali v Skandinaviji sploh ne. Prost dan pomeni čas za pot na pokopališče v domači kraj.
- Grob kot družinsko središče. V Sloveniji je skrb za grob izrazito družinska obveznost, ne stvar institucij. Grob se ureja, obiskuje in kaže; urejenost groba velja za odraz urejenosti družine.
- Srečanje živih. 1. november je dan, ko se ob grobu srečajo sorodniki, ki se sicer ne vidijo. Popoldne po pokopališču sledi kosilo pri starših ali sorodnikih. Praznik je v resnici vsaj toliko o živih kot o mrtvih.
- Razseljenost. Veliko Slovencev živi daleč od kraja, kjer so pokopani njihovi starši in stari starši. En dan v letu je rezerviran za vrnitev.
Kaj prinesemo na grob
Trojica je vedno ista: urejen grob, cvetje in sveča. Oktobra se grob očisti, odstrani se poletno cvetje, spomenik se opere. Na praznik pride cvetje, tradicionalno krizanteme, ikebane in šopki v vazi, ter sveče. V zadnjih letih se dvoje spreminja: vse več ljudi se zaveda, da so kupi sveč okoljski problem (o tem sva pisala v zapisu Nagrobne sveče in okolje), in vse več jih išče cvetje, ki na grobu ne zdrži le do prve slane, ampak celo zimo.
Tu nastopiva midva. Najini nagrobni aranžmaji so narejeni za to, da je grob urejen tudi takrat, ko vas pot nanj ne pripelje; za tiste, ki živijo daleč, pa grob uredimo, cvetje položimo in svečo prižgemo namesto vas, s fotografijo kot dokazom. Praznik je o spominu. Pot do pokopališča je lahko najina skrb.